T4T (Training for Trainers) je letos potekal v Krakowu. Takoj po zaključeni proslavi 25. obletnice EESTEC LC Ljubljana sva se z Luko odpravila na avtobus in tako pričela dolgo in zanimivo pot do Krakowa. V Budimpešti sva skoraj zamudila avtobus, na katerem sva se pridružila EESTECovcem iz Sarajeva, Beograda in Zagreba. T4T je bil eden izmed najbolj delovnih EESTEC eventov. Treninge je vodilo pet super trenerjev, potekali pa so vsak dan od 9 zjutraj in se ponavadi zavlekli v pozno popoldne, včasih pa tudi v noč. Zadnji dan smo imeli participanti vsak svoj trening po parih. Priprave nanj so bile dolge in mučne. Večina nas je s pripravami začela že ob 5 popoldne, končali pa smo ob 6 zjutraj. Po dvournem spancu smo se odpravili v učilnico in uspešno opravili svoje treninge. Nato smo malce načrtovali našo trenersko prihodnost, zvečer pa smo tudi uradno postali kandidati za EESTEC trenerje.

Kljub vsem delu in učenju pa smo imeli čas tudi za družbo in Krakow. Med eventom smo imeli dan počitka, ki je bil namenjen city rally-u. Tako smo odkrili nekaj mestnih zanimivosti in med drugim našli pivnico  z več kot 100 različnimi pivi. Pogledali smo si tudi nov muzej z ruševinami starega mesta, ki je pod glavnim mestnim trgom. Doživeli smo tudi nočno življenje in kar nekaj zanimivih dogodivščin ter neprespanih noči. Ker smo bili čez dan zelo delovni, smo se nekajkrat odrekli zabavam v mestu, to pa ni ustavilo odličnega druženja v hotelskem skupnem prostoru

Spet in spet in spet se odpravljajo Ljubljančani v Beograd, naš drugi dom.

Tokrat na žalost samo eden, ampak definitivno nas gre naslednjič več!

Teden je potekal dokaj sproščeno, kar je značilno za izmenjave, na dan prihoda smo večinoma poležavali v hostlu in se spoznavali z drugimi udeleženci. Zvečer nas je čakal spoznavni žur, kjer je bilo, kot je v navadi v Beogradu, več članov EESTEC Beograda kot pa udeležencev dogodka.
Na prvi dejanski dan dogodka smo se po zajtrku odpravili na slovesno otvoritev dogodka, kjer so organizatorji spregovorili nekaj besed o dogodku ter LC Beogradu, na koncu pa so povabili tudi mene, da povem nekaj besed o mojih izkušnjah z njimi, saj je bil to že moj četrti dogodek v Beogradu. Na srečo ni bilo prisotnih predstavnikov podjetij, ki so sponzorirala dogodek in smo lahko imeli rahlo neformalne govore Za tem smo se odpravili proti muzeju Nikole Tesle, ki je v zimskem času opremljen malo drugače, z raznimi novoletnimi voščilnicami, ki jih je dobival Tesla v Ameriki. Prav tako so ravno popravili t.i. Tesla coil, ki je ob delovanju osvetljeval nepriključene neonske luči, ki smo jih držali v rokah. Po kosilu smo imeli ogled Beograda, ki je ostal nespremenjen od mojega zadnjega obiska, edino pogrešali smo sneg v teh “zimskih” dneh. Zvečer pa nas je čakalo nekaj posebnega, enkrat na leto se za božič organizira na fakulteti za elektrotehniko (V 1. nadstropju arhitektura, v 2. nadstropju gradbeništvo) božično zabavo v maskah, kjer se je letos zbralo 5000 študentov obeh fakultet, napravljenih v vsako možno stvar, ki si jo zamisliš. Prav tako je istočasno potekalo v mnogih učilnicah mnogo žurk (70′, 80′, 90′, club, heavy metal, narodna, trance itd….) tako, da je bilo nekaj za vsakogar. Žur se je že prezgodaj končal, saj niti ne vem če smo si ogledali vse različne sobe z glasbo.
Drugi dan je sledil ogled nekega zabaviščnega parka, približno v velikosti gospodarskega razstavišča, kjer smo se vozili z raznimi napravami in kupovali poceni kitajske igrače. Po kosilu smo imeli nekaj prostega časa, da smo se lahko pripravili na božično večerjo in potem odpravili na formalni ples na fakulteti za elektrotehniko, kjer je bilo podeljenih nekaj nagrad za najbolj uspešne študente in društvenike, med njimi je bil tudi kakšen EESTECovec. Noč se je nadaljevala z družabnimi plesi in glasbo, v stilu salse, chachacha, ipd.
Tretji dan nas je čakal City Rally, kjer smo morali tavati po mestu in iskati določene predmete/zgradbe/lokacije in skušati nabrati največ točk za zmago. Zvečer smo imeli mednarodno večerjo, kjer sem bil priča neverjetnemu dogodku; tekom večera so se organizatorji dogodka prvič spoznavali, saj so bili vsi deli ekip, ki do tedaj niso imela skupnih opravkov.
Četrti dan smo se odpravili na ekskurzijo do Velike Plane, kjer nas je pogostil sam župan in z nami preživel nekaj časa, medtem, ko nas je nekaj dalo intervju za nekaj televizijskih oddaj. V tem trenutku sem bil zopet izpostavljen, ker sem vztrajal, da odgovarjam na vprašanja v angleščini, kar je za Slovence očitno nesprejemljivo (beri; ne govorim srbsko).
Zadnji dan smo imeli dokaj prost dan, s to izjemo, da smo šli na nekaj hitrih iger bowlinga v mesto. Naslednje jutro pa smo se že začeli poslavljati od vseh soudeležencev in tudi jaz sem se odpravil na svoj zgodnji vlak domov…

…ki sem ga zamudil, in se potem odločil spremeniti svoje plane za novo leto in praznovati skupaj z Beograjčani. Naslednja dva dneva sem preživel po mestu, kjer sem se srečeval s prijatelji, ki jih tekom tedna nisem videl, prav tako pa sta v Beograd prišla dva Nizozemca, s katerima smo se spoznali tekom poletja. Novo leto nas je okoli 20 praznovalo pri eni izmed članic LC Beograda in tako se je staro leto zaključilo in novo začelo z druženjem z EESTECovci.

Pa naj bo naslednje še vsaj tako uspešno!

Ko sem že mislil, da bom nekaj časa doma, saj nisem imel nobenih načrtov za potovanja, sem opazil, da bo v Minhnu kmalu potekal »Oktoberfest exchange«. Prijavil sem se le kak dan pred rokom za prijavo in kmalu izvedel, da sem sprejet .

Na pot sem se tokrat odpravil z vlakom. Bil sem edini participant iz Slovenije, sem pa kasneje izvedel, da je bil na istem vlaku tudi Petar iz Zagreba, prav tako udeleženec te izmenjave. Ker je ravno na dan odhoda v Avstriji zapadlo kar nekaj snega, je prišlo do problemov na železniški progi in preden sem prispel do Minhna sem moral presesti šest vlakov in en avtobus. Seveda mi to ni pokvarilo navdušenja, ki se je le še povečalo ob prihodu v Minhen, kjer so me pričakali že poznani člani EESTEC LC Munich.

Tokrat sem bil prvič na izmenjavi, kjer, za razliko od delavnice, ni strokovnega dela. Poudarek je predvsem na druženju in spoznavanju tuje kulture ter naravnih znamenitosti. Posebnost te izmenjave pa je bila tudi ta, da nismo bili nastanjeni v hostlu temveč smo spali kar v stanovanjih organizatorjev, kar se je izkazalo za odlično idejo, sploh če si imel tako super gostitelja kot jaz. Eno jutro nam je za zajtrk pripravil tradicionalno bavarsko jed – weisswurst (bela klobasa) s posebno gorčico in slanimi prestami.

Minhen je v času Oktoberfesta zelo zanimiv. Obišče ga preko 6 milijonov turistov, mnogi pridejo celo iz drugih kontinentov, da si ogledajo največji festival piva na svetu. Povsod je mnogo dogajanja, domačini pa večinoma hodijo okrog v tradicionalnih bavarskih oblačilih. Tudi mi smo si ogledali Oktoberfest in predvsem nam je bilo všeč vzdušje, ki nastane v šotorih v popoldanskih urah. Vsi ljudje skupaj plešejo, pojejo in se zabavajo. Dogajanje se zaključi ob 23h, ko se večina ljudi prestavi v bližnje lokale na tako imenovane Oktoberfest afterpartyje.

Nek večer smo čisto po naključju spoznali mladega Ethana iz Nove Zelandije, ki se je takoj po končani srednji šoli odpravil v Evropo, kjer že 8 mesecev potuje naokrog in je do sedaj videl že skoraj celo Evropo. Ker ni imel kje prespati, smo ga povabili v naše stanovanje. V naši družbi mu je bilo tako všeč, da je z nami ostal kar dva dni, za tem pa odpotoval naprej v mesto Bonn, kjer se je želel zaposliti kot dizajner v tovarni lizik Chupa Chups. Ethan se nam je pridružil tudi na city rallyju, ki je odlična priložnost za spoznavanje mesta, ob enem pa se še zelo zabavaš ob tekmovanju v izpolnjevanju raznih nenavadnih nalog. Ena izmed nalog je bila, da moramo nekako zaslužiti 5€. S Hagenom iz Zuricha sva se odločila, da bova poskusila prodajati poljube po 1€. Denar sva zaslužila neverjetno hitro, a vam lahko le v živo na skrivaj povem zakaj

Zadnji dan smo večinoma preživeli s sprehajanjem in poležavanjem po čudovitem grajskem parku. Zvečer smo imeli še mednarodni večer, kjer je vsakdo predstavil dobrote iz svoje države. Proti koncu večera smo se počasi poslovili in odšli vsak do svojega stanovanja s kislim nasmeškom na obrazu, saj je sledil čas za odhod nazaj domov.

Pot domov je vedno nekoliko grenka, saj si po tednu, polnem dogodivščin in zabave, takrat nekaj ur osamljen in razmišljaš le kdaj boš naslednjič spet videl svoje EESTEC prijatelje. Na srečo se mi je na vlaku v kabini pridružil mladenič, ki je s seboj prenašal desko za surfanje. Ko vidiš kaj takega seveda ne moreš ostati kar tiho, zato sva po mojem zvedavem vprašanju hitro zapadla v debato o njegovem tromesečnem potovanju po Avstraliji in pot je tako mnogo hitreje minila.

V sredo, 20.7.2011, smo se Uroš, Maja in jaz (Anže) odpravili na pot na Balkan. Moj cilj je bila Banja Luka in delavnica z Linux tematiko in naslovom Let the Penguin IN!, njuna končna destinacija pa je bilo Sarajevo in delavnica eMovie Academy. V načrtu smo imeli še obisk nekaterih EESTEC članov in ogled Novega Sada in Beograda.

Ko smo prišli v Novi Sad, nas je tam pričakal Ivan in nas peljal na ogled trdnjave, na kateri vsako leto poteka glasbeni festival Exit. Po ogledu mesta smo se odpravili proti Beogradu, kjer nas je čakalo prenočišče. Drugi dan smo se srečali z Djordjetom in Darijo, ki sva jih z Urošem spoznala že v Atenah. Dan smo preživeli na Beograjski trdnjavi Kalemegdan, kjer se nam je pridružilo še polno tujih EESTEC članov, ki pa so bili prav tako namenjeni v Sarajevo. Večer smo zaključili na splavu, nato pa se zjutraj ponovno z avtom odpravili v Sarajevo.

V Sarajevu sta šla Uroš in Maja v hostel, kjer so spali participanti delavnice, jaz pa sem poklical prijatelja Nedima, s katerim sva se spoznala na delavnici v Beogradu. Ponudil mi je prenočišče, na to pa me odpeljal na ogled Sarajeva. Zvečer smo se dobili z nekaj EESTEC člani iz Sarajeva, se pripravili za spoznavni žur in skupaj odšli v mesto. Tam sem spoznal participante sarajevske delavnice in srečal še enega EESTECovca iz Aten, ki pa je doma iz Banja Luke, mojega končnega cilja, in mi ponudil prevoz, ter me tako rešil zgodnjega vstajanja in potovanja z vlakom.

Banja Luka, veliko novih obrazov, kar nekaj že poznanih. Kmalu sem ugotovil, da je tu skoraj pol ekipe s katero smo bili skupaj že v Atenah. Že prvi dan nas je presenetila obilna večerja, kjer je bilo hrane toliko, da smo jo komaj pojedli. Zvečer se je odvijal spoznavni žur, kjer smo spoznali vse participante in organizatorje ter se ob glasbi in plesu sprostili in se zabavali do poznih ur.

V naslednjem tednu smo najprej vsi šli na Debian konferenco, kjer so se svoje delo predstavljali nekateri razvijalci. Konferenca je bila zelo obiskana in poučna. Sledila so vsakodnevna interaktivna predavanja v računalniški učilnici na njihovi fakulteti. Spoznali smo osnove Linuxa in se naučili postavljanja serverjev in namestitev virtualnih sistemov. Posebnost te delavnice so bili definitivno prekomerni obroki hrane. Kamorkoli smo šli, je bilo hrane toliko, da se je ni moglo pojesti. Vsak večer smo imeli zabave na katerih ni manjkalo ničesar, končale pa so se večinoma z nočnim kopanjem v centru Banja Luke. Posebnost te delavnice pa je bil tudi nočni city rally, ki je bil prvi te vrste. Začel se je okoli 01:00 ure zjutraj, takoj po tradicionalnem dogodku z imenom International dinner. Navada je, da se na vsaki delavnici organizira večer, kjer vsi participanti iz različnih lokalnih komitejev, predstavijo tradicionalno hrano in pijačo, ki je značilna za državo od kjer prihajajo. Ob koncu delavnice smo še obnovili, kar smo se naučili, naredili evalvacijo delavnice in končali z zaključno ceremonijo. Za darilo smo vsi člani prejeli sexy spodnje perilo z napisom Let the Penguin IN! in potrdilo o opravljeni delavnici. Še zadnjič smo skupaj zažurali nato pa se vrnili v hostel in prespali še zadnjo noč. Zjutraj smo se v solzah poslovili od vseh participantov, ki so odhajali domov. Zadnji dan sta se mi pridružila še Uroš in Maja nato pa smo se odločili, da ostanemo še en dan. Spali smo pri Aleksandru, ki je bil prav tako participant, vendar živi v Banja Luki.

Preživeli smo še en nor dan in noč, nato pa zjutraj odšli proti Ljubljani.

Jupiiiii sprejeta sem na svojo prvo delavnico eMovie Academy v Sarajevu. Ob tej novici sem si takoj zamislila, da bi lahko letošnje poletje izkoristila za “Balkan trip”. Po raznoraznih prepričevanjih, pripravah in vseh stvareh, ki jih je potrebno urediti pred potovanjem, je končno prišla sreda 20.7.2011 zgodaj zjutraj, ko smo se na pot z avtom odpravili Uroš, Anže in jaz (Maja). Fanta sta nekaj EESTEC delavnic že preživela, zato smo na naši prvi ciljni točki – Novi Sad – hitro dobili krasnega turističnega vodiča Ivana. Zaradi poletja pa na žalost nismo dobili prenočišča v Novem Sadu pri nobenem izmed EESTECovcev, zato smo za pomoč prosili prijatelje iz Beograda. Seveda smo posteljo hitro našli. Ne ravno v ponos EESTEC LC Ljubljana, smo se odpravili spat, brez žuranja. Naslednji dan smo preživeli v prekrasnem Beogradu, no ja, večino na Kalamegdanu. Dopoldne smo bili le Uroš, Anže, naš novi turistični vodič Djordje in jaz. Čez dan pa so se nam pridružili še ostali Beograjčani, vsak pa je s seboj pripeljal še enega izmed tujih EESTECovcev. Kmalu smo ugotovili, da so vsi te tuji EESTECovci bodoči participanti delavnice eMovie Academy.  Zvečer smo skupaj okusili žur na splavu, naslednji dan pa smo se nekateri z vlakom, drugi pa z avtom odpravili na pot proti Sarajevu.

Končno smo v Sarajevu. Dan prihodov. Mislila sem, da bo to za mene najtežji dan, a se je izkazalo, da le ni tako težko. Prvi večer smo se z zanimivimi družabnimi igrami participanti med seboj spoznavali in si poskušali zapomniti vsa naša imena. Ja, to je definitivno ena izmed težjih stvari Ko smo led prebili, smo se skupaj z organizatorji prepustili zabavi dolgo v noč. Anže naju je z Urošem naslednji dan zjutraj zapustil in odšel na delavnico v Banja Luko.

Prvi dan, je bila tradicionalna otvoritev dogodka. Organizatorji so nas zelo lepo sprejeli in nas razdelili v skupine. Hkrati, pa je vsaka skupina dobila svoj scenarij za film, katerega bomo snemali v času delavnice.

Nedelja. Pravi dan za snemanje filma po Sarajevu. Dan nam je bil res naklonjen, saj je bil to edini dan brez dežja. Nedeljsko kosilo je bilo nepozabno. Pravi sarajevski čevapčiči. Ja, res so tako božanski, kot vsi pravijo. Skupine, ki so pred večerjo končale film, so popoldne preživele na vrhu Sarajeva, kjer smo občudovali njegovo lepoto, se slikali, peli, plesali, skratka se imeli fino.

V ponedeljek pa je bil že čas za sprostitev. Odpravili smo se v terme. Le te so identične termam Čatež v Sloveniji in kasneje sem izvedela, da imajo istega lastnika Ob prihodu nazaj v hostel, pa je začela naraščati temperatura. Vse kopalnice so bile zasedene, brneli so sušilniki za lase, vonj v hostlu so prevzeli laki za nohte, kasneje pa mešanica parfumov. Frizure popolne, nova obleka in svetlikajoči se čevlji. Ja, ponedeljek je bil d-dan, dan ko smo mi postali zvezde in se odpravili na rdečo preprogo, kjer smo se ponosno sprehodili in prepustili slikanju fotografov. Nato pa smo si pogledali premiero hrvaškega filma. Iz zvezd smo se prelevili v prave Sarajevčane in se odpravili v njihovo tradicionalno kafano z imenom Bosna. Nekateri so bili navdušeni, drugi smo bili malo manj. Tu smo se gnetli mi v svojih najlepših oblekah, nekateri so bili verjetno ravnokar iz službe v delovnih oblekah, tretji v narodnih nošah. Da o letih sploh ne zgubljam besed – po mojem mnenju vse od deklet starih 15 let pa do dedkov. Ker je to poleg tradicionalnega lokala tudi najcenješi lokal v Sarajevu, je okoli polnoči zmanjkalo vse pijače, zato smo se odpravili v diskoteko, kjer smo se napesali do jutranjih ur.

Torek in sredo smo preživeli na fakulteti, kjer smo po skupinah pridno urejali naše posnetke in pripravljali film. V torek zvečer smo imeli mednarodno večerjo. Ta je bila super, saj je bilo na delavnici 16 participantov iz 14 različnih držav in 15 različnih LC-jev. Tako smo vsi okusili veliko novih tradicionalnih jedi in pijač.

Vsekakor prezgodaj je prišel četrtek, ko smo si dopoldne ogledali naše filme. Vsi so bili zanimivi. Nekateri so blesteli v postavljaju kadrov, drugi v igranju, tretji v sinhronizaciji zvokov… Najpomembnejše pa je, da smo se vsi veliko novega naučili. Ker je bilo popoldne končno lepo vreme, smo spremenili začetni urnik in namesto v shopping rajši odšli plezat. Tudi to je bila za marsikoga nova in zanimiva izkušnja. Zvečer pa je sledila še poslovilna zabava in naslednje jutro odhodi. Večina participantov je imela letalske lete zelo zgodaj zjutraj, zato je bilo naše poslavljanje hitro – še dobro, da se bomo kmalu videli na naslednjih delavnicah

Proti popoldnevu sva z Urošem pobrala še Luka, ki nas je prišel obiskat v Sarajevo, in skupaj smo se odpravili proti Banja Luki, kjer je bil še vedno naš Anže. Zvečer smo skupaj s participanti delavnice v Banja Luki “preverili” kakšno je nočno življenje tu. Ni posebnih pripomb Naslednje jutro smo si ogledali še mesto in nato vsi štirje odšli proti Ljubljani in s tem zakjučili naše potovanje po balkanu.

Vse skupaj bi lahko povzela v en stavek. EESTEC delavnice so res kul, še bolj kul je EESTEC folk in komaj čakam, da sedaj že poznane spet vidim, hkrati pa spoznam nove legende.

Grant team operational conference (GToC)

Na kongresu v Craiovi, Romuniji je bila ustanovljena nova uradna skupina mednarodnega EESTECa – Grant team. Namen te skupine je pomoč pri izpolnjevanju raznih vrst razpisov. Za pomoč lahko zaprosi katerikoli lokalni komite, ki mu je potem namenjen en član Grant-teama, ki prevzame vso komunikacijo med ekipo in komitejem.

Vsaka skupina v EESTECu (Trenerji, IT-jevci) potrebuje en letni dogodek kjer se intenzivno dela na izboljšanju delovanja le-te in tako se je prvi “Grant team operational conference” zgodil v Beogradu. Beogradu je uspelo zorganizirati tedensko delavnico v nekaj manj kot štirih tednih, kar ne bi uspelo skoraj nobenemu drugemu komiteju, zaradi premajhnega števila ljudi in finančnih problemov, ampak Beograd je znan po tem, da so bolj podobni korporaciji kot pa društvu….

In tako se je dogodka udeležilo 16 novih članov, 4 stari ter predsednik in blagajnik EESTEC Internationala. Skozi teden smo bili več kot produktivni (8 ur dela na dan) in nam je uspelo sestaviti uradni dokument ekipe, napisati dva testna razpisa, da smo se naučili nekaj osnov najpogostejših vrst (Youth in Action, IEEE) in smo se dogovorili o našem prihodnjem delovanju.

Bolj kot delo, pa je bilo pomembno, da smo se kot ekipa povezali in spoprijateljili, saj je dobra komunikacija v ekipi eden od temeljev uspešnega delovanja. Zato smo večere preživeli na zabavah, Beograjskih splavih in Beer-Festu, kjer mso obiskali Magnificota in zaplesali EESTECov ples ob njegovi najbolj znani pesmi.

Splošno mnenje ob zaključku dogodka je bilo, da bo letos EESTEC imel preveč denarja, upajmo, da res

http://www.youtube.com/watch?v=DgPS8HJWo6I

Bližal se je mesec maj iz njim najava, da se bo tudi letos zgodil fenomenalni dogodek imenovan Saunasprint, s tem pa tudi pridejo na plano spomini iz lanskega leta, ko sem takšen dogodek obiskal prvič – kul družba, veliko dela, še več savnanja in mnogo zabave .

Besedo sprint sem omenil že velikokrat, pa se zdi, da nikomur ni jasna, zato začnimo z osnovami. Glavna motivacija dogodka je bila, da delamo na infrastrukturi Plone (Open Source Content Management). Tisti, ki delate z PHP-jem, Jooml-o, Drupal-om, … se vam je že posvetilo. Tisti, ki pa bi mogoče postavili svojo spletno stran, ampak o tem niste nikoli še razmišljali, pa takoj na plone.org. Za infrastrukturo Plone ne stoji nobeno podjetje, ampak odprtokodna skupnost. Tu vas moram verjetno malo razočarati, saj nismo tipični računalničarji, ki preživijo celo življenje za računalnikom, pač pa radi potujemo po svetu in skupaj preživimo kakšen teden, si med sabo izmenjamo kakšno idejo o Plonu, službo, projekt, spijemo kakšno pijačo, … mislim, da ste dobili občutek kam pes moli taco. Takšne dogodke imenujemo sprint, ker pa jih je polno po celem svetu, dodamo pred to besedo še kakšno predpono, da vemo o čem se gre. Saunasprint na Finskem, Artsprint na Dunaju, Zidnca-sprint v Sloveniji. Kmalu po lanskem sprintu smo sklenili, da bi radi ponovili ta imenitni dogodek v Helsinkih in se srečali na Finskem, kjer je za odtenek hladnejše in savna na razpolago 24 ur na dan. Omeniti pa moram še eno zadevo in sicer, kako živijo skupaj študentje EESTEC in Plone skupnosti. Razlog je precej enostaven, obstaja velika verjetnost, da bo nekaj študentov računalništva na koncu delalo v IT-ju in Plone skupnost ponuja izvrstni način, da se študenti pridružijo in začnejo uporabljati to tehnologijo. Sedaj pa mislim, da je dovolj že te osnove in da bi bilo bolje povedati še kaj o samem dogodku.

Na Finsko sem letel 3 dni pred samim sprintom, saj sem tako dobil cenejšo karto, poleg tega pa sem želel še malo obiskati Helsinke. Sicer je res, da sem že bil tam, a sem zaradi obsega dela bolj malo videl. Vendar pa se je ta ideja izkazila, saj so me kolegi iz Talina prosili naj pridem malo na obisk. Hitro sem rezerviral karto za trajekt in se po prvem dnevu snidenja s kolegi v Helsinkih odpravil v Estonijo. Tam me je pričakal kolega, ki mi je tudi ponudil prenočišče in ustrezen welcome party. Drugi dan sem pozno vstal, zbudil me je šele sms, da je čas za kosilo. Hmmm ja hrana, da, definitivno ob tej uri, po hrani pa dobro pivo, ki ga strežejo sredi centra Talina v gostilni „Olde Hansa“, medeno ale pivo kot se šika.

Pred samim sprintom v Tamperah se morem dotakniti še ene zadeve in to so finski vlaki, zadeva je res draga kot žafran, vendar je tudi standard na nivoju: elektrika, wifi, radio v vsakem sedežu in gospa, ki prodaja kavo in ostale dobrote. Dejansko lahko rečem, da si predstavljam, da bi imel pisarno v tistem vlaku, 100% komfortnost, pa še pogled na okolico se vedno spreminja.

Sam sprint smo začeli v nedeljo dopoldne na fakulteti. Da, prav ste prebrali. S študenti EESTEC-a smo imeli uvodno izobraževanje, pri katerih smo hoteli videti, kje se zalomi novincu v Plonu. Po celem dnevu reševanja težav z inštalaciji add-onov in poganjanja bin/buildout-ov smo naredili veliko bug reportov in upamo, da bodo kmalu popravljeni.

Naslednji dan smo odšli do koče ob jezeru, kjer smo se pridružili sprinterjem, ki so že skoraj cel dan postavljali lokacijo na noge: logistični premik opreme, saj nismo mogli z avtomobili direktno do koče, rezanje lesa za savno, priprava omrežja in lokalnih strežnikov, hlajenje piva in tako naprej. Žal pa sprinte ponavadi muči ena in ista težava in to je pomanjkanje interneta. Tako 1000€ vreden 3G modem ni uspel uloviti nič pametnega, zato smo poskusili še z svojimi Androidi in iPhoni, ki pa so čudežno delali. Kul, rešeno, si mislite. Heh, ne tako hitro. Problem je nastal v polnjenju baterij, saj je wifi požiral več, kot pa smo jih uspeli polniti. Ker pa smo le inženirji, smo poskušali še dva dneva rešiti sprint z internetom, vendar je bila naša zmaga bolj klavrna. Zato smo se raje zapodili v druge zadeve, katere so nam šle bolje od rok: nabiranje borovnic za pito, savnanje, ribarjenje, pospravljanje okolice,…

Po petih dneh sprinta je bil čas za pospravljanje in vrnitev nazaj v civilizacijo. Kljub vsem težavam je bil sprint izpeljan zelo solidno, narejene so bile pomembne stvari za infrastrukturo, predvsem pa smo ponosni na sauna.reload, ki nam bo prihranil veliko časa v prihodnje. Ponosni pa smo tudi na video tutorial za enostavno inštalacijo Plona na domači sistem.

Leadership Summer School je dogodek, na katerem se zbere 65 študentov iz številnih evropskih držav, katerim je skupna želja po izboljševanju svojih vodstvenih sposobnosti, osebnih lastnostih in na splošno aktivnem študentskem življenju. Skupina mladih, ki prihajajo iz mnogih različnih nevladnih organizacij, na tem dogodku 9 dni sledi zelo kvalitetnim treningom na tematiko vodstvenih veščin, ki jih pripravijo in vodijo izkušeni mednarodni trenerji, med katerimi je bil tudi Luka iz EESTEC LC Ljubljana. Leta 2010 smo LSS organizirali v Ljubljani, letos pa je potekal v enem izmed najlepših mest v Romuniji – to je Cluj-Napoca.

Tokrat sva se na LSS odpravila dva člana EESTEC LC Ljubljana. Ponovno smo izrabili priložnost za roadtrip in s seboj v avto sva povabila še članico društva ŠSPRSS ter predstavnico BESTa iz Zagreba. Tako zanimivo mešana družba se je na pot odpravila pozno ponoči in večino poti smo potovali brez problemov, šele v Romuniji smo se zares izgubili in zapravili kar 5 ur časa. Kljub temu nismo nič zamudili, saj smo prispeli ravno ko se je začela uvodna slovesnost. Kot se spodobi je sledila tudi uvodna zabava, naslednje jutro pa smo že začeli zares.

Tekom tedna smo skoraj vsak dan imeli po dva treninga, ki sta se navezovala na različne veščine, ki jih potrebuje dober vodja. Izpopolnjevali smo svoje znanje na področju motiviranja, reševanja sporov, javnega nastopanja, strateškega planiranja, itd. Vsi treningi so vključevali veliko količino interakcije, skupinskega dela in širjenja našega znanja, poleg tega pa smo prejeli tudi ogromno novega teoretičnega in praktičnega znanja.

Urnik je bil kar natrpan, tako da prostega časa ni bilo veliko. Seveda pa so za sprostitev vsak večer potekale nore zabave, ki smo se jih udeležili tisti, ki nam je od celega dneva ostalo še kaj energije. Za razbitje vsakodnevne rutine smo imeli tudi prost dan, ki je bil med vsemi več kot dobrodošel, da smo si lahko odpočili in se družili. Takrat smo odšli po nakupih, na bazen, ali pa le poležavali naokrog. Vreme je bilo sončno in zelo vroče, zato je bilo možnosti za zunanje aktivnosti neomejeno.

Poleg treningov smo na LSSu imeli tudi neverjetno zanimiv večer inspiracijskih govorov, kjer je vsak lahko povedal svojo zgodbo in z njo še ostalim dal navdih. Zadnji dan je potekal Case study, kjer smo pridobljeno znanje uporabili na praktičnih primerih. Imeli smo tudi ogled mesta, med katerim smo na trgu izvedli flashmob z EESTECovo najljubšo pesmijo (posnetek spodaj) in seveda ne smemo pozabiti tudi na največjo mednarodno večerjo, kar sem jih kdaj videl (prisotnih je bilo okrog 20 držav).

Organizatorji in trenerji so opravili izjemno delo, dogodek je bil neopisljivo dobro doživetje, ki smo ga ob koncu vsi le stežka zapustili in se poslovili. Med mnogimi udeleženci so se v tem kratkem času spletle zelo tesne prijateljske vezi. Komaj čakamo da se ponovno vidimo na katerem izmed potovanj in popijemo kavo z zelo tesnimi prijatelji, čeprav smo skupaj preživeli le 9 dni.

V soboto, 1. aprila, sem se jaz, Saša Špiler, iz ljubljanskega letališča odpravila proti Madridu na svojo prvo Eestec delavnico. Šele nekaj dni pred odhodom sem izvedela, da se delavnica začne en dan kasneje po mojem prihodu, vendar se je to kmalu izkazalo za prednost. Na letališču sta me s tablo LC Ljubljana pričakala Španca, ki sta me prijazno odpeljala do hostla ter postala moja turistična vodiča in mi razkazala tudi celotno mesto Madrid. Tako sem imela že prvi dan priložnost videti velik del mesta.

Naslednji dan so v zgodnjih popoldanskih urah začeli prihajati participanti iz vseh mogočih držav, od Turčije, Grčije, Srbije, Nemčije, Poljske, Romunije, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Švice, Italije, Latvije pa vse do Finske. Čeprav je bila moja prva delavnice in pred tem nisem poznala nikogar, nisem imela težav s spoznavanjem ostalih, saj so bili prav vsi komunikativni in odprti, tako da si lahko kmalu dobil občutek, da vsakega poznaš že zelo dolgo.

Tema delavnice je bila »Network Society« in v njenem sklopu se je vrstilo kar nekaj različnih predavanj in obiskov različnih raziskovalnih centrov. V ponedeljek se je začelo s samo otvoritvijo, na kateri nas je med drugim nagovoril tudi sam dekan fakultete, ki je izrazil svoje veselje in zadovoljstvo ob našem obisku. Tako smo v naslednjih dneh imeli priložnost slišati konference velikih mobilnih operaterjev, kot so Vodafone, Orange in Ericsson, predavanja o razvoju internetnega socialnega omrežja, novih trendih in razvoju interneta ter drugih. Med posameznimi predavanji smo vmesni čas lahko preživljali v fakultetnem parku, kjer se je prav tako zadrževala večina študentov. Obiskali smo tudi pomembno telekomunikacijsko špansko podjetje Telefonica, od blizu videli tako imenovano »pametno hišo« (Smart house), videti duplikat NASA sobe ter preko osebne izkušnje spoznali, kaj sploh je navidezna resničnost.

Španci so za nas organizirali tudi City Rally, v katerem smo si v skupinah ogledali vse velike znamenitosti Madrida, ob tem pa se še zelo zabavali. Na večerjah smo vsak večer znova okušali tipične španske jedi, ki so bile vse, ena za drugo, odlične. Že prvi dan smo lahko spoznali, da v Španiji vsekakor ne boš ostal lačen, saj so na mizo nosili jedi eno za drugo, brez konca.

Na lastne oči smo lahko tudi videli, zakaj so Španci znani po svojem nočnem življenju. V našem obisku Madrida smo namreč obiskali nekaj španskih klubov, kjer smo se spoznali še z drugo platjo njihove kulture, se zabavali in imeli možnost okusiti njihovo tipično pijačo, sangrio.

V petek popoldne, smo se po poučnem tednu in času, ki smo ga preživeli v Madridu, odpravili na vikend oddih na podeželje, oddaljeno uro stran od glavnega mesta. Tam nas je pričakala sanjska pokrajina ter prečudovito mestece.

Naslednji dan smo dan preživeli ob sproščanju na soncu ter omamnih vonjavah, ki so prihajale iz peke na žaru. Popoldne so za nas organizirali tudi zabavne igre, kjer smo se med seboj pomerili v skupinah v različnih nalogah, kot so petje različnih pesmi, nošenje jajca na žlici v ustih, skakanju dvojic z zvezano eno nogo, lokostrelstvu in drugih. Večer smo zaključili z mednarodno večerjo, kjer smo okusili tipične jedi posameznih držav in ni zmanjkalo različnih okusov.

Končno je napočil čas odhodov nazaj domov. Slovesi so bili težki, saj smo preživeli naravnost neverjeten teden dni in konec delavnice je napočil veliko prehitro. Nekaj participantov, vključno z mano, pa smo na srečo imeli še dodaten dan v Španiji in tako smo lahko v Madridu skupaj preživeli zadnje trenutke.

Torej, kakšne izkušnje z moje prve delavnice? Neverjetne. Imela sem možnost spoznati veliko novih ljudi, z njimi deliti izkušnje, slišala mnogo zanimivih predavanj, končno imela priložnost obiskati nekatere raziskovalne centre ter od blizu videti, s čim se pravzaprav ukvarjajo, videti znamenitosti mesta, spoznati špansko kulturo in življenje ter končno, navezati res močna prijateljstva in doživeti delavnico, ki mi bo za vedno ostala v spominu.

V četrtek, 19.5.2011, sva se Uroš Zupan in jaz, Anže Troppan, iz letališča v Ljubljani napotila proti Atenam. Zaradi cenovno ugodnejše opcije sva morala presesti v Pragi. Po petnajstih urah čakanja na letališču (eno uro pred letom v Atene) sva srečala še dve Eestec-ovki iz Latvije. Skupaj smo poleteli v Atene, kjer so nas pričakali trije Grki. Punci sta odšli spat k neki Grkinji, Uroš in jaz pa v hotel Fivos, ki je bil naš dom še naslednjih 10 dni. Naslednji dan sva si ogledala eno izmed tržnic v Atenah, potem pa so začeli prihajati še ostali participantje.

Zvečer smo se vsi dobili v stanovanju ene izmed članic LC Athens, kjer smo spoznali vse participante in tudi večino organizatorjev.

V naslednjih dneh smo se vsako jutro s subway-em odpravili proti kampusu univerze v Atenah. Na fakulteti nas je prvi dan pozdravil dekan nato pa se je predstavilo še neko čisto novo podjetje čigar lastniki so študentje te fakultete. Potem je sledilo nekaj predavanj, kjer smo poslušali razne predavatelje, ki so nam podajali znanje o podjetništvu, ki je bila tudi glavna tema te delavnice. V popoldanskem času našega obiska smo imeli večinoma treninge mehkih veščin, ki so jih vodili Eestec-ovi trenerji. Te treningi so bili hkrati poučni in zelo zabavni. Po nekje treh dneh predavanj, ko smo že bili razdeljeni v skupine, smo dobili navodila, da sestavimo vse potrebno za predstavitev naše poslovne ideje (idejo smo si mogli izbrati sami) ventrikapitulistom oziroma ljudem, ki nam bodo zagotovili potrebna sredstva za izvedbo projekta. Po nekaj urah skupinskega dela so bili projekti pripravljeni. Naše predstavitve sta se udeležila dva starejša možakarja, direktorja velikih podjetji, ki imata že več kot 30 let izkušenj na tem področju. Po naših predstavitvah je sledila evalvacija celotnega dela in mislim, da smo bili tako participanti kot tudi organizatorji zadovoljni z našim delom.

Da pa ne bi bilo vse samo delo, delo, delo smo imeli vmes tudi razne predstavitve grške kulture. Tako smo imeli eno popoldne rezervirano za učenje grških plesov, en izmed večerov je bil namenjen pravi grški večerji s plesom, glasbo in vinom. Ogledali smo si tudi Akropolo, muzej, na City Rallyu pa smo prehodili osrednji del Aten in si vmes ogledali vse mogoče znamenitosti in spoznali prenekatero legendo, anekdoto ali zgodbo o Grkih in njihovih navadah.

Po uspešno zaključenih prezentacijah smo se naslednje jutro s trajektom odpravili na bližnji otok Agistri. Z nami so šli tud udeleženci HOBOM-a (HandOver BOard Meeting), ki je istočasno potekal v Atenah. Na otoku smo imeli tako imenovani National Dinner, ki se je zaradi organizacije spremenil v National Lunch, kjer je vsak izmed udeleženih LCjev predstavil svojo nacionalno jed in pijačo. Nato je sledil še ogled otoka s kolesi ter veliko prostega časa za plavanje v morju in bazenu pred apartmaji. Zvečer smo imeli še poslovilno zabavo, zjutraj pa smo se odpravili nazaj v Atene, se poslovili, nato pa sva Uroš in jaz odšla nazaj domov.