Za svojo prvo delavnico sem izbrala Zürich, mesto katero me je s svojo arhitekturo že navdušilo med turističnim obiskom pred nekaj leti. V desetih dneh od 29. aprila do 8. maja pa sem ga spoznala še v čisto drugi luči v družbi udeležencev delavnice iz cele Evrope in organizatorjev, ki so s svojim trudom poskrbeli, da smo bodoči inženirji Švico zapustili vse prej kot jezni. Bili smo navdušeni.

Malček jeze smo potrebovali le med dopoldanskim akademskim delom, ko smo sestavljali svoje katapulte. Ideja projekta prihaja iz zelo popularne igre Angry birds. Naša naloga je bila, da po skupinah zgradimo svoje katapulte, ki smo jih na končnem tekmovanju tudi preizkusili z uničevanjem lesenih gradov in jajčnih lupin, ki so predstavljale pujske. Morda se to sliši nekoliko smešno in otročje, a za realizacijo takega katapulta je bilo potrebno veliko inženirske iznajdljivosti, saj smo naleteli na kar nekaj problemov ter tudi fizikalnega in programerskega znanja.

Popoldnevi in večeri so bili namenjeni spoznavanju mesta, novih prijateljev, druženju in zabavi. V celem tednu sem doživela toliko zanimivih in zabavnih stvari, tako da bom v nadaljevanju omenila le nekaj najboljših. Ponedeljkovo popoldne smo preživeli na zelo zanimivem city ralley-u. Razdeljeni v skupinah smo mesto spoznavali skozi zabavne izzive in naloge, ki so nam jih postavili organizatorji. Plavanje v jezeru, poljubi neznancev, petje božične pesmi na ulici ter izvirne fotografije, so le nekatere izmed nalog, ki smo jih morali opraviti. Stalnica vseh Eestec delavnic je mednarodna večerja, ki je prav posebno doživetje, saj vsak od udeležencev predstavi svojo državo skozi značilno kulinariko. Organizatorji pa so bili zelo izvirni tudi v pripravi različnih tematskih zabav, meni najljubša je bila »Tramparty«, kjer smo se oblečeni v zdravnike in medicinske sestre zabavali kar na tramvaju. Polno presenečenj smo bili deležni tudi čez vikend, ki smo ga preživeli v Alpah. Tam smo se sproščali v bazenu, tekmovali v posebnem rally-u z avtomobilčki, imeli tradicionalni švicarski večer in se v nedeljo tudi poslovili ob gledanju fotografij iz celotnega tedna, obdarovanju in »pižama party-u«.

Celotna delavnica je prehitro minila v super mednarodni družbi, čudovitem mestu in zabavnem vzdušju. Polna entuziazma se že veselim mojih naslednjih Eestec doživetij!

Spet je čas za najpomembnejši letni dogodek EESTEC-a, kongres.

Spet smo se odločili, da ne bomo povprečni in leteli pičlih 2200 kilometrov, ampak gremo kar z avtom. S kombijem, če smo natančni. Tako se nas je 28.4.2012 5 odpravilo iz Ljubljane proti Budimpešti, kjer smo pobrali še dva EESTEC-ovca, potem pa smo se odpravili na sever, daleč na sever.

Naš cilj je bila Estonija, pot nas je pa popeljala skozi Budimpešto, Bratislavo, Varšavo, blizu Vinusa, skozi Rigo ter do končnega cilja, Tallinn. Vmes pa smo se ustavili še v Gliwicah, kjer so nas prijatelji iz tamkajšnjega komiteja nahranili za dolgo pot. Vse skupaj nam je vzelo 32 ur ter kar nekaj živcev, saj Poljska še vedno nima urejenih (ali obstoječih) avtocest, tako smo prispeli na sever z povprečno histrostjo 85 km/h.

V Tallinnu nas je pričakala zima, a nas je pogrelo toplo vzdušje takrat že okoli 130 predstavnikov večine vej EESTEC-a. Kongres kot dogodek je namenjen volitvam mednarodnega odbora in teles, sprejemanje odločitev glede mednarodnega statuta in podobna legislativna opravila. Čeprav se sliši vse skupaj malo dolgočasno, se večina ljudi šele na kongresu zave, kako ogromna stvar je ta EESTEC in kako deluje, kar (vsaj v mojem primeru) vedno povzroči ogromen val motivacije za delo in izboljšavo društva.

Prve 4 dni smo preživeli v Tallinnu, druga polovica kongresa pa je potekala v Rigi, do katere je načeloma 5 ur vožnje, a moraš biti dokaj spreten pri prehitevanju neskončne kolone tovornjakov, ki se vleče nekako od Slovenije pa to Tallinna (V obe smeri, nekje se ne ujema kam vsi gredo, a pustimo to). Luksuz lasnega prevoznega sredstva nam je dovolil, da smo spali malo dlje kot ostali, a smo kasneje ugotovili, da imajo vozniki naših avtobusov samomorilska nagnjenja in vozijo 120 km/h pri omejitvi 90, ter prehitevajo vse kar jim je v napoto.

Riga kot mesto se nam je zdela lepša, mogoče samo zato ker ni snežilo, ni pihal veter, ni bilo oblačno, ni se nam vendo mudilo nekam in neka skupina igralcev na cesti je igrala “Paradise” od Coldplay-ev in podobne pesmi.

Vsekakor smo se malo sprostili, potem pa začeli z glasovanji letošnjega mednarodnega odbora, ki ga letos sestavljajo večinoma osebe iz Balkana, ter eden iz Lizbone, da uravnoteži stvari.

Pot nazaj je bila malo bolj udobna, ker smo imeli enega potnika manj (Ta še vedno potuje nekje na Švedskem, če se ne motim) in smo porabili samo 25 ur (Vožnja navzdol je hitrejša kot navzgor seveda), da smo prispeli nazaj domov. Na izvozu za Domžale nam je zelo elegantno zmanjkalo bencina, a nam ni bilo hujega.

Na vsak način, še en uspešno zaključen kongres, še eno super EESTEC leto za nami in še eno neverjetno leto prihaja.

Upam, da se vidimo nekje v tujini.

Za svojo prvo delavnico sem izbrala TOOL: Engineering Economics and Management, ki jo je LC Ankara organiziral med 10. in 17. marcem 2012. Tema delavnice je bila podjetništvo, organiziranje in vodenje projektov. Pred delavnico sem preživela 3 naporne dni polne ogledov, žuranja in turške hrane pri prijatelju v Istanbulu, mestu, ki me je s svojo eksotično kaotičnostjo popolnoma očaralo.
Tako sem po neprespani noči odpotovala v Ankaro na delavnico. Celodnevne treninge in predavanja so prekinile le zabavne igrice namenjene boljši koncentraciji in zbranosti. EESTEC trenerji so se zares potrudili pri posredovanju svojega znanja o vodenju projektov, časovnem usklajevanju, predvidevanju težav, načrtovanju finančnega plana in podobnem. Ob veliki meri praktičnega dela, debat, dela po skupinah in aktivnega vključevanja vseh udeležencev jim je naloga več kot odlično uspela. Delovni del dneva se je zaključil z refleksijskimi skupinami, kjer smo v super vzdušju predebatirali dnevno dogajanje.
Vsak večer smo se odpravili na različne tematske zabave. Vredno bi bilo izpostaviti International night, kjer smo spoznavali kulinariko različnih delov Evrope in pa turški večer s tradicionalno turško (in malo grško) glasbo, profesionalno trebušno plesalko in odlično turško večerjo.
Fun fact: Vsako leto 10. novembra ob 9.05 Turčija v spomin na Ataturka (19.5.1881 – 10.11.1938) za 1 min obstane. Tudi promet se ustavi, vozniki izstopijo iz avtov in ob njih 1 min nepremično stojijo.
Edini prost dan delavnice je bil tako namenjen ogledu muzeja Ataturka. Po pregledu vseh njegovih mečev, robčkov, portretov, njegovega nagačenega psa in vseh oblek smo prišli do spoznanja, da skrivnosti, ki stoji za tolikšnim občudovanjem, nikoli ne bomo razumeli.
Poleg treningov, ki so nam jih pripravili EESTEC trenerji, smo imeli tudi nekaj predavanj na campusu. Najbolj nas je navdušilo izvrstno predavanje prof. Adil Orana o Networkingu.
Ne da bi opazili se je teden končal in prišel je zaključni večer. V planu je bilo poslavljanje, vendar se je izkazalo, da se je velika večina udeležencev odločila ostati v Turčiji še vsaj en dan po delavnici. Tako smo se po dolgo pričakovanem spancu prebudili okoli poldneva in skupaj odšli po mestu. Po zabavi v enem boljših klubov Ankare smo ob 2h zjutraj ujeli avtobus do Istanbula. Skupaj z 8 udeleženci in organizatorko, ki se nam je zadnji hip pridružila, smo še 2 dni raziskovali to ogromno mesto.
Komaj čakam svojo naslednjo EESTEC delavnico!

V soboto 18.2.2012 smo se trije člani LC Ljubljana odpravili na dolgo pot do Skopja, kjer je bila organizirana delavnica RoboMac 2012. V Ljubljani smo vsi navdušeni sedli na vlak in tako se je Domnu, Mojci in Nini pričel nepozaben teden. Po 12-urni vožnji smo prispeli v Beograd, kjer nas je pričakal grozljiv vlak naprej do Skopja.
Že na postaji so nas lepo sprejeli in pospremili do naših hostlov, ki so presegli naša pričakovanja. Nemudoma smo spoznali, da bo celoten teden naporen, saj nismo imeli prav veliko časa za počitek. Takoj smo se odpravili na spoznavni večer v njihovem študentskem domu. Presenetila nas je gostoljubnost in odprtost prav vseh še posebej pa domačinov. Prav kmalu se je začelo spoznavanje makedonske kulture vključno z njihovimi plesi, brez težav pa smo našli tudi skupni jezik. Domen, ki je že malo starejši član EESTEC-a pa je ponovno srečal prijatelje iz prejšnjih delavnic. Zaradi utrujenosti od vožnje se nas je le peščica odpravila naprej v diskoteko.
Naslednji dan so nas še uradno sprejeli tudi na njihovi fakulteti, kjer so nas pozdravili dekani, prodekani in ostali pomembneži. Po nagovoru smo imeli odlično pogostitev, sledila je kava in kosilo, ki je bilo vsak dan v znani makedonski restavraciji. Popoldan so nas čakala predavanja. Skozi teden smo imeli kar 8 predavanj, nekatera bolj, nekatera manj zanimiva, naučili pa smo se veliko novega.
Ta večer pa smo se še bolj naužili makedonske kulture, saj so nam pripravili njihov tradicionalni večer, po katerem je sledil žur v rock baru z odlično glasbo do jutranjih ur.
Na njihovi fakulteti je ta teden potekal Robomac, katerega se je udeležilo okoli 100 ljudi med njimi pa so bili tudi študenti makedonskih fakultet. Naša naloga je bila, da vsaka skupina pripravi svojega robota za tekmovanje ob koncu tedna. Slovenci smo bili najbolj navdušeni nad nalogo kako robota pripeljati skozi labirint. Tako smo vsako dopoldne imeli čas namenjen pripravi najbolj spretnega robota. Sprva se nam je zdelo, da je naloga prelahka, vendar smo že kmalu naleteli na težave, reševanje le the pa se je v petek zavleklo do poznih večernih ur. Naj omenimo še druge kategorije tekmovanja, med njimi so nekatere temeljile na hitrosti robota, druge na premagovanju ovir, najbolj zanimiv pa je bil humanoid (robot po vzoru človeškega telesa). Po enotedenskem delu smo dočakali tekmovanje, ki je potekalo v njihovi Operi. Vsi smo začeli pokazati čim več, saj je bilo gledalcev zelo veliko in konkurenca za medalje izredno močna. Čeprav nam ni uspelo zmagati, smo prav vsi pokazali naše znanje, sposobnosti in vloženo trdo delo.
Časa za počitek je bilo zelo malo, vsak večer so nam pripravili poseben dogodek. V spomin se nam je najbolj vtisnil mednarodni večer na katerem smo preizkusili hrano in pijačo držav udeleženk na delavnici. Slovenci smo navdušili z domačo potico, vinom in borovničkami. Predstavljajte si ena soba, 15 držav, 50 ljudi in sama dobra volja, belgijski vaflji, švicarska čokolada, srbska rakija, hrvaška medica…. A to še ni bilo vse. Za tem smo se odpravili v bar, kjer so nas pričakali trubači in igrali kar med name; dejstvo, da smo na Balkanu je bilo očitno. Naj omenimo še medijsko oglaševan vinski večer, na katerem ni primanjkovalo elegantnih večernih oblek, dobrega vina, kamer, vplivnih ljudi in prisiljenih nasmehov. Ker pa smo potrebovali tudi večer za sprostitev smo v petek imeli športni večer – bowling, drsanje in namizni tenis.
Teden se je prehitro končal, zaključili pa smo ga kar na fakulteti. S težkim srcem smo se poslavljali cel večer in pritekla je tudi kakšna solza. Še vedno pa smo prepričani, da se bomo srečali nekje v Evropi!

Beograd, skoraj bi lahko rekli naš bratski LC, je ponovno organiziral event. Zares so neverjetni, saj organizirajo mednarodni dogodek kar vsakih par mesecev. Tokrat je šlo za izmenjavo, kar pomeni, da dogodek ni bil poučnega značaja, pač pa je bil namen predvsem spoznavanje Beograda, povezovanje med ljudmi ter neskončno zabavanje. Seveda Slovenci v Beogradu nikdar ne smemo manjkati, zato smo se ponovno odpravili na roadtrip! Tokrat smo bili v avtu Demjan, Uroš, Matic in jaz, še en Matic

Tekom tedna smo si ogledali muzej Nikole Tesle, vojaški muzej, graščino kralja Karađorđevića, ter mogočni Beograjski Hram, skoraj vsakodnevno pa smo obiskovali tudi slavno trdnjavo s parkom Kalemegdan, kjer smo si ogledali tudi vojaške rove pod njim.

Bolj zabavni del programa pa je obsegal celodnevni city rally, bowling, mednarodno večerjo ter tradicionalni srbski večer. Obiskali smo tudi najbolj famozne Beorgajske klube kot sta Plastik in Mr. Stefan Brown. Ob koncu tedna pa smo se odpravili iz mesta v bolj podeželjsko hribovito okolje, kjer smo uživali v lepi srbski naravi ter se zabavali od zgodnjih popoldanskih ur pa vse do jutra.

Ker smo se imeli tako noro dobro, se je Uroš odločil kar malo podaljšati svoj obisk in je še dva dni ostal v Beogradu, ostali pa smo se vrnili v Slovenijo, a seveda ne še takoj domov. Za en dan smo se oglasili še v Osilnici na Trainers Forumu, kjer smo se po dolgem času srečali z nekaterimi našimi dobrimi prijatelji trenerji iz cele Evrope.

Think Smart, Act Green delavnica v Atenah se je uradno začela 29.1.2012. Ker sva bila z Anžetom v Atenah že na njihovi prejšnji delavnici maja 2011, sva vedela kako čas hitro mine. Zato sva se odločila najin izled podaljšati iz 7 dni na 12. Tako sva izlet začela že 27.1.2012. Ko sva pristala naju je na letališču čakal Thanos. Trenutno je predsednik LC Aten, pravtako pa tudi EESTEC trener. Prva dva dni sva spala pri njemu, ker sva jaz in Thanos pripravila tudi dva treninga med delavnico. Prvi večer smo se odpravili v zanimiv bar, kjer so bili tudi udeleženci iz Turčije, ki so pravtako prišli par dni prej. Drugi dan smo večino prespali. V večeru pa je Anže odšel do ostalih udeležencev, jaz in Thanos pa sva pripravila prvi trening. Potem sva se pridružila ostalim in skupaj smo odšli v šiša bar. Naslednji dan se je dogodek uradno začel. Čez dan smo se premaknili v hostel in čakali in spoznavali participante, ki so prihajali ali pa so že prišli. Po večerji smo imeli “ice-breaking” igre in se tako še bolje spoznali. Za spoznavni večer oziroma welcome party pa je LC Athens organiziral privatno zabavo na kampusu. Po dolgi neprespani noči smo z avtobusom odšli v center obnovljivih surovin, ki si sama proizvaja elektriko in je tako neodvisna. Spoznali smo kako pridobivajo elektriko iz veternih elektrarn in jo shranjujejo v vodikove celice. Po ogledu sva s Thanosom izpeljala prvi trening na temo “teambuilding”. Po večerji smo se ponovno odpravili v bar/klub Why Sleep. Tretji dan smo se odpravili v kampus na fakulteto za elektrotehniko, kjer smo imeli otvoritveno ceremonijo. Potem so sledila predavanja. Prvo predavanje je bilo uvod v zeleno energijo, drugo pa o veternih turbinah. Na predavanju so nam pokazali tudi pravo veternico in razložili celoten proces. Po večerji pa smo se odpravili v “Ghost bar” kjer smo imeli karaoke večer. Verjeli ali ne, prav vsi participanti so veselo vreščali v mikrofon in se kar grebli, kdo bo naslednji. Naslednji dan je bil čas za ogled akropole in muzeja o akropoli. To dejavnost sva z Anžetom prespala, ker sva se je udeležila že lansko leto. Končno sva uspela spati več kot 2 uri na noč. Po kosilu smo imeli “city-rally”, ki je bil pravtako podoben lanskoletnemu, vendar je bil še vedno zelo zanimiv. Zvečer smo se ponovno odpravili v klub. Peti dan smo imeli ponovno lekcije. Na fakulteti smo imeli najprej predavanje o sončnih celicah, po kosilu pa smo vsi skupaj s predavateljem sestavljali sončno elektrarno. Zvečer smo se ponovno odpravili v klub “Dream City”. Zanimivo je, da so klubi v Atenah na dveh lokacijah. Ko je zima so klubi v centru mesta, med poletjem pa ob obali. Večina klubov ima tako 2 lokaciji. Lansko leto sva bila z anžetom pravtako v klubu “Dream City” ampak na njegovi letni lokaciji na plaži. Naslednji dan smo se z avtobusom odpravili v N. Anxialos. Malo mesto približno 4 ure vožnje severno iz Aten, ki leži ob morju. Tam smo ostali cel vikend. Prvi večer smo imeli “international dinner”. To je nekakšna večerja specialitet iz vseh držav udeležencev. Poleg domače hrane pa seveda spadajo zraven tudi tradicionalne pijače. Po večerji pa smo imeli, kar v hotelu, “T-shirt party”. To je zabava na kateri vsi oblečemo bele majice in si jih potem z markerji podpisujemo in pišemo razna sporočila. Drugi dan v N. Anxialosu so participanti odšli na ogled neke vasice, jaz in Thanos pa sva pripravljala drugi trening na temo “Creative Thinking”. Ko so se participanti vrnili smo imeli trening, po tem pa posebno večerjo z morsko hrano. Na koncu smo imeli še tematsko zabavo, na kateri smo bili vsi oblečeni na temo “Hollywood”. Sredi zabave se je meni in Anžetu porodila ideja, da preveriva kako mrzlo je morje. Zjutraj smo se odpravili nazaj v Atene. Kljub temu, da je bil to zadnji dan namenjen odhodom, noben participant ni imel leta tisti dan. Tako smo se zvečer ponovno dobili v baru in tako še enkrat praznovali “farewell party”. Jaz in anže sva ostala(prespala) v Atenah še en dan in se ponoči končno odpravila na letališče.
Tako sva končala še en nepozaben izlet v Grčijo, ki pa defenitivno ni bil zadnji.

T4T (Training for Trainers) je letos potekal v Krakowu. Takoj po zaključeni proslavi 25. obletnice EESTEC LC Ljubljana sva se z Luko odpravila na avtobus in tako pričela dolgo in zanimivo pot do Krakowa. V Budimpešti sva skoraj zamudila avtobus, na katerem sva se pridružila EESTECovcem iz Sarajeva, Beograda in Zagreba. T4T je bil eden izmed najbolj delovnih EESTEC eventov. Treninge je vodilo pet super trenerjev, potekali pa so vsak dan od 9 zjutraj in se ponavadi zavlekli v pozno popoldne, včasih pa tudi v noč. Zadnji dan smo imeli participanti vsak svoj trening po parih. Priprave nanj so bile dolge in mučne. Večina nas je s pripravami začela že ob 5 popoldne, končali pa smo ob 6 zjutraj. Po dvournem spancu smo se odpravili v učilnico in uspešno opravili svoje treninge. Nato smo malce načrtovali našo trenersko prihodnost, zvečer pa smo tudi uradno postali kandidati za EESTEC trenerje.

Kljub vsem delu in učenju pa smo imeli čas tudi za družbo in Krakow. Med eventom smo imeli dan počitka, ki je bil namenjen city rally-u. Tako smo odkrili nekaj mestnih zanimivosti in med drugim našli pivnico  z več kot 100 različnimi pivi. Pogledali smo si tudi nov muzej z ruševinami starega mesta, ki je pod glavnim mestnim trgom. Doživeli smo tudi nočno življenje in kar nekaj zanimivih dogodivščin ter neprespanih noči. Ker smo bili čez dan zelo delovni, smo se nekajkrat odrekli zabavam v mestu, to pa ni ustavilo odličnega druženja v hotelskem skupnem prostoru

Spet in spet in spet se odpravljajo Ljubljančani v Beograd, naš drugi dom.

Tokrat na žalost samo eden, ampak definitivno nas gre naslednjič več!

Teden je potekal dokaj sproščeno, kar je značilno za izmenjave, na dan prihoda smo večinoma poležavali v hostlu in se spoznavali z drugimi udeleženci. Zvečer nas je čakal spoznavni žur, kjer je bilo, kot je v navadi v Beogradu, več članov EESTEC Beograda kot pa udeležencev dogodka.
Na prvi dejanski dan dogodka smo se po zajtrku odpravili na slovesno otvoritev dogodka, kjer so organizatorji spregovorili nekaj besed o dogodku ter LC Beogradu, na koncu pa so povabili tudi mene, da povem nekaj besed o mojih izkušnjah z njimi, saj je bil to že moj četrti dogodek v Beogradu. Na srečo ni bilo prisotnih predstavnikov podjetij, ki so sponzorirala dogodek in smo lahko imeli rahlo neformalne govore Za tem smo se odpravili proti muzeju Nikole Tesle, ki je v zimskem času opremljen malo drugače, z raznimi novoletnimi voščilnicami, ki jih je dobival Tesla v Ameriki. Prav tako so ravno popravili t.i. Tesla coil, ki je ob delovanju osvetljeval nepriključene neonske luči, ki smo jih držali v rokah. Po kosilu smo imeli ogled Beograda, ki je ostal nespremenjen od mojega zadnjega obiska, edino pogrešali smo sneg v teh “zimskih” dneh. Zvečer pa nas je čakalo nekaj posebnega, enkrat na leto se za božič organizira na fakulteti za elektrotehniko (V 1. nadstropju arhitektura, v 2. nadstropju gradbeništvo) božično zabavo v maskah, kjer se je letos zbralo 5000 študentov obeh fakultet, napravljenih v vsako možno stvar, ki si jo zamisliš. Prav tako je istočasno potekalo v mnogih učilnicah mnogo žurk (70′, 80′, 90′, club, heavy metal, narodna, trance itd….) tako, da je bilo nekaj za vsakogar. Žur se je že prezgodaj končal, saj niti ne vem če smo si ogledali vse različne sobe z glasbo.
Drugi dan je sledil ogled nekega zabaviščnega parka, približno v velikosti gospodarskega razstavišča, kjer smo se vozili z raznimi napravami in kupovali poceni kitajske igrače. Po kosilu smo imeli nekaj prostega časa, da smo se lahko pripravili na božično večerjo in potem odpravili na formalni ples na fakulteti za elektrotehniko, kjer je bilo podeljenih nekaj nagrad za najbolj uspešne študente in društvenike, med njimi je bil tudi kakšen EESTECovec. Noč se je nadaljevala z družabnimi plesi in glasbo, v stilu salse, chachacha, ipd.
Tretji dan nas je čakal City Rally, kjer smo morali tavati po mestu in iskati določene predmete/zgradbe/lokacije in skušati nabrati največ točk za zmago. Zvečer smo imeli mednarodno večerjo, kjer sem bil priča neverjetnemu dogodku; tekom večera so se organizatorji dogodka prvič spoznavali, saj so bili vsi deli ekip, ki do tedaj niso imela skupnih opravkov.
Četrti dan smo se odpravili na ekskurzijo do Velike Plane, kjer nas je pogostil sam župan in z nami preživel nekaj časa, medtem, ko nas je nekaj dalo intervju za nekaj televizijskih oddaj. V tem trenutku sem bil zopet izpostavljen, ker sem vztrajal, da odgovarjam na vprašanja v angleščini, kar je za Slovence očitno nesprejemljivo (beri; ne govorim srbsko).
Zadnji dan smo imeli dokaj prost dan, s to izjemo, da smo šli na nekaj hitrih iger bowlinga v mesto. Naslednje jutro pa smo se že začeli poslavljati od vseh soudeležencev in tudi jaz sem se odpravil na svoj zgodnji vlak domov…

…ki sem ga zamudil, in se potem odločil spremeniti svoje plane za novo leto in praznovati skupaj z Beograjčani. Naslednja dva dneva sem preživel po mestu, kjer sem se srečeval s prijatelji, ki jih tekom tedna nisem videl, prav tako pa sta v Beograd prišla dva Nizozemca, s katerima smo se spoznali tekom poletja. Novo leto nas je okoli 20 praznovalo pri eni izmed članic LC Beograda in tako se je staro leto zaključilo in novo začelo z druženjem z EESTECovci.

Pa naj bo naslednje še vsaj tako uspešno!

Ko sem že mislil, da bom nekaj časa doma, saj nisem imel nobenih načrtov za potovanja, sem opazil, da bo v Minhnu kmalu potekal »Oktoberfest exchange«. Prijavil sem se le kak dan pred rokom za prijavo in kmalu izvedel, da sem sprejet .

Na pot sem se tokrat odpravil z vlakom. Bil sem edini participant iz Slovenije, sem pa kasneje izvedel, da je bil na istem vlaku tudi Petar iz Zagreba, prav tako udeleženec te izmenjave. Ker je ravno na dan odhoda v Avstriji zapadlo kar nekaj snega, je prišlo do problemov na železniški progi in preden sem prispel do Minhna sem moral presesti šest vlakov in en avtobus. Seveda mi to ni pokvarilo navdušenja, ki se je le še povečalo ob prihodu v Minhen, kjer so me pričakali že poznani člani EESTEC LC Munich.

Tokrat sem bil prvič na izmenjavi, kjer, za razliko od delavnice, ni strokovnega dela. Poudarek je predvsem na druženju in spoznavanju tuje kulture ter naravnih znamenitosti. Posebnost te izmenjave pa je bila tudi ta, da nismo bili nastanjeni v hostlu temveč smo spali kar v stanovanjih organizatorjev, kar se je izkazalo za odlično idejo, sploh če si imel tako super gostitelja kot jaz. Eno jutro nam je za zajtrk pripravil tradicionalno bavarsko jed – weisswurst (bela klobasa) s posebno gorčico in slanimi prestami.

Minhen je v času Oktoberfesta zelo zanimiv. Obišče ga preko 6 milijonov turistov, mnogi pridejo celo iz drugih kontinentov, da si ogledajo največji festival piva na svetu. Povsod je mnogo dogajanja, domačini pa večinoma hodijo okrog v tradicionalnih bavarskih oblačilih. Tudi mi smo si ogledali Oktoberfest in predvsem nam je bilo všeč vzdušje, ki nastane v šotorih v popoldanskih urah. Vsi ljudje skupaj plešejo, pojejo in se zabavajo. Dogajanje se zaključi ob 23h, ko se večina ljudi prestavi v bližnje lokale na tako imenovane Oktoberfest afterpartyje.

Nek večer smo čisto po naključju spoznali mladega Ethana iz Nove Zelandije, ki se je takoj po končani srednji šoli odpravil v Evropo, kjer že 8 mesecev potuje naokrog in je do sedaj videl že skoraj celo Evropo. Ker ni imel kje prespati, smo ga povabili v naše stanovanje. V naši družbi mu je bilo tako všeč, da je z nami ostal kar dva dni, za tem pa odpotoval naprej v mesto Bonn, kjer se je želel zaposliti kot dizajner v tovarni lizik Chupa Chups. Ethan se nam je pridružil tudi na city rallyju, ki je odlična priložnost za spoznavanje mesta, ob enem pa se še zelo zabavaš ob tekmovanju v izpolnjevanju raznih nenavadnih nalog. Ena izmed nalog je bila, da moramo nekako zaslužiti 5€. S Hagenom iz Zuricha sva se odločila, da bova poskusila prodajati poljube po 1€. Denar sva zaslužila neverjetno hitro, a vam lahko le v živo na skrivaj povem zakaj

Zadnji dan smo večinoma preživeli s sprehajanjem in poležavanjem po čudovitem grajskem parku. Zvečer smo imeli še mednarodni večer, kjer je vsakdo predstavil dobrote iz svoje države. Proti koncu večera smo se počasi poslovili in odšli vsak do svojega stanovanja s kislim nasmeškom na obrazu, saj je sledil čas za odhod nazaj domov.

Pot domov je vedno nekoliko grenka, saj si po tednu, polnem dogodivščin in zabave, takrat nekaj ur osamljen in razmišljaš le kdaj boš naslednjič spet videl svoje EESTEC prijatelje. Na srečo se mi je na vlaku v kabini pridružil mladenič, ki je s seboj prenašal desko za surfanje. Ko vidiš kaj takega seveda ne moreš ostati kar tiho, zato sva po mojem zvedavem vprašanju hitro zapadla v debato o njegovem tromesečnem potovanju po Avstraliji in pot je tako mnogo hitreje minila.

V sredo, 20.7.2011, smo se Uroš, Maja in jaz (Anže) odpravili na pot na Balkan. Moj cilj je bila Banja Luka in delavnica z Linux tematiko in naslovom Let the Penguin IN!, njuna končna destinacija pa je bilo Sarajevo in delavnica eMovie Academy. V načrtu smo imeli še obisk nekaterih EESTEC članov in ogled Novega Sada in Beograda.

Ko smo prišli v Novi Sad, nas je tam pričakal Ivan in nas peljal na ogled trdnjave, na kateri vsako leto poteka glasbeni festival Exit. Po ogledu mesta smo se odpravili proti Beogradu, kjer nas je čakalo prenočišče. Drugi dan smo se srečali z Djordjetom in Darijo, ki sva jih z Urošem spoznala že v Atenah. Dan smo preživeli na Beograjski trdnjavi Kalemegdan, kjer se nam je pridružilo še polno tujih EESTEC članov, ki pa so bili prav tako namenjeni v Sarajevo. Večer smo zaključili na splavu, nato pa se zjutraj ponovno z avtom odpravili v Sarajevo.

V Sarajevu sta šla Uroš in Maja v hostel, kjer so spali participanti delavnice, jaz pa sem poklical prijatelja Nedima, s katerim sva se spoznala na delavnici v Beogradu. Ponudil mi je prenočišče, na to pa me odpeljal na ogled Sarajeva. Zvečer smo se dobili z nekaj EESTEC člani iz Sarajeva, se pripravili za spoznavni žur in skupaj odšli v mesto. Tam sem spoznal participante sarajevske delavnice in srečal še enega EESTECovca iz Aten, ki pa je doma iz Banja Luke, mojega končnega cilja, in mi ponudil prevoz, ter me tako rešil zgodnjega vstajanja in potovanja z vlakom.

Banja Luka, veliko novih obrazov, kar nekaj že poznanih. Kmalu sem ugotovil, da je tu skoraj pol ekipe s katero smo bili skupaj že v Atenah. Že prvi dan nas je presenetila obilna večerja, kjer je bilo hrane toliko, da smo jo komaj pojedli. Zvečer se je odvijal spoznavni žur, kjer smo spoznali vse participante in organizatorje ter se ob glasbi in plesu sprostili in se zabavali do poznih ur.

V naslednjem tednu smo najprej vsi šli na Debian konferenco, kjer so se svoje delo predstavljali nekateri razvijalci. Konferenca je bila zelo obiskana in poučna. Sledila so vsakodnevna interaktivna predavanja v računalniški učilnici na njihovi fakulteti. Spoznali smo osnove Linuxa in se naučili postavljanja serverjev in namestitev virtualnih sistemov. Posebnost te delavnice so bili definitivno prekomerni obroki hrane. Kamorkoli smo šli, je bilo hrane toliko, da se je ni moglo pojesti. Vsak večer smo imeli zabave na katerih ni manjkalo ničesar, končale pa so se večinoma z nočnim kopanjem v centru Banja Luke. Posebnost te delavnice pa je bil tudi nočni city rally, ki je bil prvi te vrste. Začel se je okoli 01:00 ure zjutraj, takoj po tradicionalnem dogodku z imenom International dinner. Navada je, da se na vsaki delavnici organizira večer, kjer vsi participanti iz različnih lokalnih komitejev, predstavijo tradicionalno hrano in pijačo, ki je značilna za državo od kjer prihajajo. Ob koncu delavnice smo še obnovili, kar smo se naučili, naredili evalvacijo delavnice in končali z zaključno ceremonijo. Za darilo smo vsi člani prejeli sexy spodnje perilo z napisom Let the Penguin IN! in potrdilo o opravljeni delavnici. Še zadnjič smo skupaj zažurali nato pa se vrnili v hostel in prespali še zadnjo noč. Zjutraj smo se v solzah poslovili od vseh participantov, ki so odhajali domov. Zadnji dan sta se mi pridružila še Uroš in Maja nato pa smo se odločili, da ostanemo še en dan. Spali smo pri Aleksandru, ki je bil prav tako participant, vendar živi v Banja Luki.

Preživeli smo še en nor dan in noč, nato pa zjutraj odšli proti Ljubljani.